FESTIVAL IZIS #10: CEVI / PIPES

FESTIVAL IZIS #10: CEVI / PIPES

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. oktober 2022 ― Jubilejna deseta izdaja Izisa si za osnovni element jemlje cev, tisto nekaj podolgovatega in votlega, ki navadno na skritem skrbi za vsakršne dovode in odvode, ki bodisi v drobovjih naših bivališč in mest bodisi v naših telesih skrbi za to, da naša življenja kar se da gladko tečejo. Če bi moral v kar najbolj strnjeni obliki artikulirati misel, ki je že dolgo preganjala kuratorja Marka Vivodo in ga vodila pri snovanju letošnjega programa, bi tvegal in uporabil tole definicijo: »skrivanje procesa v rezultatu« (Krašovec, Tujost kapitala); in bi se zato razkrivanja lotil na točki, kjer se rezultat ne izide. Londonski opečnati kanalizacijski sistem iz 19. st. odplakam ne omogoča gladkega toka, skozenj se vijejo s turbulencami, kar znatno povečuje strjevanje zmesi maščob, olj in masti z nerazkrojljivimi odplakami. Dolgo časa neopažene, a vse bolj pogoste maščobne gore so se začele množiti in ga mašiti. Morda najbolj slavna med njimi, Whitechapelska maščobna gora, je bila odkrita leta 2017, dolga za dobre tri Libertase in težka 130 ton. Delček te pošasti je kasneje našel mesto v Londonskem muzeju in nastopal kot glavni promotor ozaveščevalne kampanje Don't Feed the Monster! In da bi bil gnus, ki je spremljal učinkovitost le-te, še večji, naj zadostuje dejstvo, da je bil temu »kot beton trdemu« materialu glavni gradnik raznovrstni sanitetni material, med katerim so z naskokom prevladovali vlažilni robčki. Nekaj, kar nas v najkrajšem času očisti, osveži in naredi zapeljive ali pa vsaj na videz primerne za interakcijo s svetom ali s samimi sabo, je bila hrana za orjaške pošasti, o katerih je vse več poročil tako v Veliki Britaniji kot drugod. Ena izmed značilnosti pošasti je seveda ta, da nas ujame nepripravljene in da nas preseneti, druga pa, da se nanjo takoj nalepijo poskusi razlage, ki bi jo vsaj količkaj udomačile. In v primeru maščobnih gor je bilo seveda priročno takojšnje pozivanje k odgovornejšemu ravnanju na eni strani in kritika potrošništva na drugi, oboje, kakopa

Polonca Lovšin: Kaj pravi gozd?

KIBLA, 12. oktober 2022 ― Polonca Lovšin: Kaj pravi gozd?21. 10.–19. 11. 2022artKITVljudno vas vabimo na odprtje razstave Kaj pravi gozd? umetnice Polonce Lovšin, ki bo v petek, 21. oktobra 2022, ob 19. uri v galeriji artKIT.VABILO (PDF)GALERIJSKI LIST (PDF)Razstava Kaj pravi gozd? ponuja gledalcu nov pogled na svet po...
Psihoanaliza simbolov

Psihoanaliza simbolov

Dnevnik, 11. oktober 2022 ― Lara Jeranko Marconi (1984) je slikarka in ilustratorka iz Kopra, ki se je likovno oblikovala na beneški akademiji lepih umetnosti. Uvršča se med izbrane slovenske vizualne umetnice mlajše generacije. Na razstavi v Loži predstavlja risbe, izrezanke,...
NEŽA PEROVŠEK: MAX CAPACITY - MIXED REVIEWS

NEŽA PEROVŠEK: MAX CAPACITY - MIXED REVIEWS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. oktober 2022 ― Umetnica predstavlja izbrana dela iz obdobja zadnjega leta in pol, v katerih nadaljuje raziskovanje svojega osebnega arhiva in kompulzivnega zbiranja vizualnih materialov. Predstavljajte si, da vas nekdo iz preteklosti z baretko na glavi vpraša: »Tovariš, kaj je danes tvoja vizualna vez?«1 Neža Perovšek se s slikarstvom ukvarja z miselnostjo arhivistke ter na ta način raziskuje človeško naravo kopičenja stvari. Celoten proces ustvarjanja se opira na kompulzivna dejanja zbiranja, risanja ter nenehnega internega pretakanja informacij. Grajenje podobe ni nikoli logično ali predvidljivo, vedno je odvisno od naključnih kombinacij referenčnih podob. Dela se začnejo s seštevanjem posameznih vizualij, stalnim grajenjem podobe, pri prenosu z digitalnega na fizični nosilec pa se informacije počasi izgubljajo, preobrazijo in še dodatno oddaljujejo od izvora. Revna podoba ne priča več o tisti pravi stvari, izvornem izvirniku. Namesto tega priča o svojih realnih pogojih obstoja: mrgoleči cirkulaciji, digitalni razpršenosti, razdrobljeni in prilagodljivi temporalnosti. Priča tako o uporu in apropriaciji kot o konformizmu in izkoriščanju. Na kratko: priča o realnosti.1 Slikarstvo je v zadnjih dekadah doživelo transformacijo, ki jo je povzročilo množično prenašanje podob prek različnih medijev. Slednji so postali pomembni dejavnik pri ustvarjanju in razumevanju sodobnega slikarstva, saj se umetnice_ki s podobami ne ukvarjajo več le na platnu, temveč vse pogosteje uporabljajo grafične programe in najrazličnejše algoritemske funkcije, ki omogočajo tudi vse večjo avtomatizacijo dela. Slikarji_ke tako v realnem času vidijo, kako bodo njihove slike izgledale na platnu ali na drugih nosilcih. Čeprav goji slikarstvo Neže Perovšek neizpodbitno vez do revnih in najdenih podob, je do teh potrebno vzpostaviti primerno distanco. Da razumemo njeno umetniško prakso, je potrebno, da sodobnega slikarstva ne obravnavamo kot odmik od preteklosti, temveč kot del kontinuuma. To seveda ne pomeni, da je
Back2Back: Ester Ivakič (2022-09-30)

Back2Back: Ester Ivakič (2022-09-30)

DIVA video arhiv, 9. oktober 2022 ― V okviru dogodkov Back2Back vabimo domače in mednarodne avtorice_je, da predstavijo svojo produkcijo in vzpostavijo dialog z deli iz arhiva Postaja DIVA po lastnem izboru. Režiserka in vizualna umetnica Ester Ivakič je pripravila pester program zabavnih in mističnih filmov, pri čemer je izhajala iz svojega kratkega eksperimentalnega filma Sometimes I wish I were an angel sometimes. V izbranih delih izstopajo teme, kot so narava, ljubezen, paranormalno, prijateljstvo, sanjsko in druge dimenzije.Pogovo...
še novic